Recenzija razstave Moji ljudje

Dostop do njihove odprtosti, pristnosti in globlje medsebojne povezanosti kaže tudi na fotografovo empatijo in spoštovanje, za katera sam pravi, da ima verjetno ravno pravšnji meri ene in druge, da lahko s svojimi navdihujočimi modeli vzpostavi vsaj minimalen stik pred oziroma med fotografiranjem. Ob tem pa njegovi portretiranci v pogledih spontano razkrivajo tudi značajske lastnosti in čustvena stanja, saj se na podobno fotografovo komunikacijo kljub vsemu različno čustveno odzovejo. Otroci so pogosto razposajeno nagajivi, včasih začudeni ali pa zaradi zatopljenosti v igro do fotografa tudi ravnodušni. Pri ženskah so v ospredju toplina in srčnost, nežna naklonjenost, tudi sramežljiva spogledljivost in pri starejših ženah tudi dokajšnja mera presenečenja, da si nekdo želi fotografirati prav njih. Moški so v glavnem prijateljsko naravnani, čeprav nekateri tudi bolj ali manj skeptični glede portretiranja.

V primerjavi z Indijo in Bližnjim vzhodom kaže serija kontrastnih črno-belih portretov domorodcev plemen Arbore, Hamer, Karo in Mursi iz porečja reke Omo v Etiopiji bistveno večjo izrazno zadržanost. Tomaž Velechovsky jih je fotografiral z odprto zaslonko kamere, ki mu je omogočila jasen izris obrazov pred mehkim, na robovih razostrenim in rahlo zatemnjenim ozadjem ter iskriv odblesk v očeh zaradi naravnega svetlobnega vira, ki osvetljuje njihova srebrnkasto lesketajoča se obličja in polt. Izrazi portretirancev so s tehnično fineso odprte zaslonke dobili poudarjeno osebno prezenco, ohranili notranjo moč in nekakšno magično prisotnost v svoji ponosni drži nosilcev stare afriške temnopolte kulture v novem času.

Zdi se, da so pred portretiranjem neznanci med fotografiranjem postali znanci ali celo prijatelji in da bi se v primeru, če bi se s fotografom ponovno srečali, prepoznali, se prijateljsko povezali in si za medsebojno komunikacijo zagotovo vzeli precej več časa kot nekoč. Kako pomembni so Tomažu Velechovskemu ljudje, ki jih je fotografiral, sporoča tudi naslov razstave Moji ljudje mojega sveta.

Ti so v »zameno« za prijazen in spoštljiv fotografov nagovor, pa čeprav je bil ta kdaj sporočen le z mimiko in kretnjami, dovolili, da jih je portretiral, fotografiral pri obedovanju na ulici, med delom, pripravo hrane, v frizerskem salonu, fitnesu in celo v pripravah na skorajšnje spanje na tleh … Med žanrskimi prizori bi posebej omenila posnetke, ki jih je zagotovo težko ujeti v smislu fotografske enigme ‒ biti pravi trenutek na pravem mestu: indijska jogija, eden v meditaciji, drugi ob prebiranju časopisa, fitnes, kot so si ga zase opremili revnejši prebivalci centra Mumbaja, srečanje s pogledom ‒ očesom romarke v Varanasiju, pokrite z novim sarijem, ki namerava ravnokar zaspati na trdih tleh ob Gangesu, pa tudi trenutek snidenja zaljubljenega para na Japonskem, ko je dekle ponotranjila poljub svojega dragega in zaprla oči …

Poleg žanra ‒ prizorov iz vsakodnevnega življenja, ki zajema dobršen del fotografovega opusa, so ljudje ‒ večinoma gre za pare ‒ prisotni tudi v krajini in drugih motivih Tomaža Velechovskega. Ta vsebinski detajl ima tako zanj kot za ikonografijo posnetka poseben pomen. Ne glede na to, da pari ne vedo, da so fotografirani, poleg tega pa so na posnetkih pogosto komaj opazni bodisi zaradi oddaljenosti prostorskega načrta, v katerem so, bodisi zaradi veličastne razsežnosti narave, ki jih obdaja, vnašajo v ikonografijo posnetka svojevrstno simboliko. Njihova proporcialno neznatna prisotnost se zdi podobna figuram v romantičnih krajinah, ki zaradi monumentalne narave, v kateri so, delujejo krhko in ogroženo. Pa vendar jih fotograf na svojih posnetkih, njihovi kompozicijski majhnosti navkljub, predstavi kot veličastno, prožno in večno dvojino, ki se zmore in zna zoperstaviti »lomom« časa.

Poleg portretov in žanra je na razstavi zastopana tudi krajina s poudarkom na posnetkih granitne pokrajine fascinantnih kamnitih formacij iz namibijske puščave Namib ‒ Spitzkoppe. V teh fotografijah pridejo ponovno do izraza fotografov občutek in finesa za kompozicijsko kadriranje motiva, za iskanje nenavadnih pogledov in zornih kotov, za združevanje slikovitosti (tudi barvne) atmosferskih danosti z grafičnimi strukturami, teksturami in zrnatostjo granita.

V četrtem sklopu fotografij, ki so nastale v dveh indijskih Jantar Mantarjih, v Jaipurju in New Delhiju, gre za posnetke z območja pod Unescovo dediščino, kjer je bilo v prvi polovici 18. stoletja zgrajenih približno 20 glavnih fiksnih inštrumenotov, ki so zasnovani za opazovanje astronomskih položajev s prostim očesom. Med njimi je tudi največja kamnita sončna ura na svetu, ki meri čas do 2 sekundi natančno. Na razstavi niso predstavljeni dokumentarni posnetki, ampak le tisti, ki imajo dodano in umetniško vrednost, poleg tega pa je vanje vkorporiran tudi fotografov slog, kar med drugim pomeni, da so na večini posnetkov prisotni tudi ljudje oziroma njihove sence, ki so subtilno umeščeni v kompozicijo tako, da jo ikonografsko nadgrajujejo in razpirajo. Med fotografijami bomo na eni izmed njih opazili tudi oddaljen par, ki s svojo komaj opazno prisotnostjo opozarja na že prej omenjeno simboliko. V slikoviti »pokrajini zgradb« Jantar Mantarjev, številnih prostorskih načrtov in slikovitih perspektiv, različnih intenzitet svetlobe in sence, niansirane v finesah osvetljenosti in zatemnjenosti, igrivih grafizmih in kompozicijskih rezih … se odločitve Tomaža Velechovskega, kdaj pritisniti na sprožilec fotoaparata, kot vedno dogajajo fokusirano, hipno, z občutkom, gotovostjo in z vizijo, tudi tisto, za katero pravi, da s svojimi posnetki prispeva drobce k ohranitvi prizorov in podob za takrat, ko bo naša »civilizacija« vse prekrila s stereotipi po naši podobi.